Če škratje ne obstajajo …

Pred nedavnim me je moj najstarejši sin Cornelius vprašal: »Mami, če škratje ne obstajajo, zakaj imamo besedo zanje?« Pomembno vprašanje, res, prepričan je bil, da imam nanj kot pisateljica odgovor. Povedala sem mu, da so nekoč ljudje verjeli, da določene reči obstajajo in so zanje njih izumili besede. Sprva se je moj odgovor zdel prepričljiv. Toda z odgovorom kar nisem bila zadovoljna, dejansko me je vprašanje od takrat preganjalo. Ali beseda za neobstoječe izraža upanje, vero, da nekaj lahko obstaja, da bi moglo obstajati? Ali vsebuje element strahu: Poimenujmo to, mislimo o tem, medtem ko smo budni, da nas to ne bo obiskalo v sanjah? Ne vem. Nekoč sem slišala sina in hčer, kako se pogovarjata. Sin je ugotavljal, da neskončnost ne obstaja in morala sem se strinjati z njim. Kljub temu je neskončnost beseda, pojem, ljudje ga celo uporabljajo za zahtevne račune. Ali upamo, da obstaja neskončnost? Se je bojimo? Vprašanja so me gnala v razmišljanje, da zgodbe, ki se v resnici ne zgodijo, da neobstoječe situacije, ki jih doživijo neobstoječe osebnosti na neobstoječih krajih lahko pridejo iz pisateljeve glave z isto ambicijo: pregnati strah, da bi se to sploh lahko zgodilo, hkrati pa si predstavljati, kako bi bilo, če bi se to vendarle zgodilo.

Gotovo je tako moje pisanje. Izmišljam si zgodbe, ustvarjam situacije, v katere umeščam svoje junake, in razmišljam takole: Slabe Stvari se lahko vedno pripetijo tistemu, ki nanje ni pripravljen; jaz razmišljam o Slabi Stvari, torej sem nanjo pripravljena, zato se mi ne bo zgodila. Najprej si predstavljam, da se Slaba Stvar dogaja meni. Poskušam videti, kako se odzivam, ali ukrepam razumsko ali nagonsko. Ali me zajame panika ali ostanem mirna? Roman Padec je nastal iz vprašanja, kaj bi storila, če bi moj bližnji obtičal v gorečem avtu. Bi mu zmogla poškodovati roke, da bi ga rešila? Pa prav roke, ki so zanj, za pisatelja, najbolj dragocene? Kmalu zamenjam ljubljenega s fiktivno osebo. Tako lažje razmišljam o groznih rečeh. Tako se znebim tabuja, ki ga vsi poznamo: Ne misli teh groznih reči! In planemo pokonci, da prižgemo radio in presekamo neprijetni tok misli.

Neobstoječe osebe v neobstoječih situacijah mi dovolijo, da pustim radio ugasnjen. Zato ker ni nič res, ker je vse le fikcija. Tako lahko kopljem naprej.
Ljudje so domnevali, da sem hotela napisati knjigo proti rasizmu in desničarskemu ekstremizmu. Pa ni tako. Hotela sem pisati o težkih, strašljivih odločitvah. Desničarski ekstremizem je orodje, ki pokaže, v kaj lahko odločitve vodijo. Ekstremizem in izbira imata nekaj skupnega: o obeh lahko veliko govorim, razumem pa ju ne. Vredno je več let pisati roman o stvareh, ki jih ne razumeš. Če bi nenadoma razumela, bi to roman ubilo. Moje začetno vprašanje je bilo, kako izbiramo, kako bi se v taki dilemi odločala sama.

Z besedami za stvari, ki ne obstajajo, z besedami za neobstoječe osebe v neobstoječih situacijah prikličemo upanje: ko bi le palčki obstajali, ko bi le obstajala oseba, kot je zobna miška, ko bi le v gozdu živel samorog. Kje je torej upanje v zgodbi o rasizmu, molotovkah, pohabljenosti in šibkem značaju? Ne gre za upanje, da se bodo v prihodnjih generacijah stvari obrnile na bolje ali da rasizem kmalu ne bo več obstajal, zgodbe so ponavadi manj ambiciozne. Toda ali je upanje, da roman lahko pove nekaj o tem, kako ravnati v primerih rasizma in fašistične retorike? Ali o izbiri v težkih situacijah? Ali nas uči, kako razlagati zgodovino naslednjim generacijam? Nisem prepričana … Ljudje pravijo: »V romanu pokažete, da Lucasova mama ne ravna prav, ker ne pove sinu o dedkovi preteklosti.« Nisem prepričana. Ne strinjam se z idejo, da je resnica vedno prava pot. Ljudje pravijo: »V romanu pokažete, da se mlade močne osebnosti lahko rešijo krivde prejšnjih generacij.« Nisem prepričana. V filmu Lucas reče: »Mogoče se nekaterih stvari ne da odpustiti.« Morda ima prav. Ljudje pravijo: »Če nimate odgovorov, ne ponujate nobene rešitve.« In potem seveda citirajo Padec:

» Medtem ko sem stal in opazoval pretep, me je nenadoma presunilo spoznanje, da je življenje preprosto neznosno. Naj se še tako izmikaš, udarcem ne uideš in slej ko prej se moraš, ves razbolen ter ponižan, ukloniti. Prisiljen si izbirati in vsaka izbira je napačna. A takrat v Cerclu sem šel predaleč – nisem mogel izbirati, zato sem ostal in čakal, da bo vse skupaj minilo.«

Imajo prav, to je v besedilu. Tega ne morem zanikati. To je zato, ker občutek obupa obstaja in ga je torej treba izraziti. Toda obup ni edino čustvo. So še mnoga druga. Nekaj jih je v romanu, najpomembnejše je upanje. Vprašali me boste: Toda kje je upanje, ali si kdo prizadeva za spravo? Ali nimate želje po resničnih spremembah? Seveda imam želje, vendar ne tako velikih. Želim le stopiti v tuje čevlje, v tujo kožo, postati nekdo drug, postati nekdo, kar v resničnem življenju ne morem biti. Dober roman (dober film) razširi moja obzorja in osvobodi moje misli. Mar ni prav istovetenje z nasprotnikom, tekmecem, partnerjem nujno za razumevanje in spravo?

Ko berem, uživam, če se lahko poistovetim z osebami. Toda užitek je hitro uničen, kadar se v romanu preveč prepoznam. Neham brati, ko se zavem, da berem o sebi, čeprav je zgodba mojstrsko napisana. Hočem, da me zgodba prestavi v drug svet. Želim, da so povedane stvari drugačne od mojih osnovnih predstav in je zato o njih težko razmišljati. Mladi mi rečejo: »Ne razumete nas, mladih. Nismo kot Lucas. Imamo hrbtenico.« Tedaj jih izzovem: molotovke pogosto mečejo prav mladi. Ta zgodba je lahko vaša vaja, da se vživite v takega človeka. Morda niste kot on. Morda niti ne želite biti kot on. Lahko ste nadarjeni in imate močno voljo, tako lahko postanete sodnik. In nekega dne najdete šibkega Lucasa na zatožni klopi in takrat boste morda bolje razumeli, kaj ga je gnalo v taka dejanja.

Roman ne more storiti veliko. Lahko je le preizkusni kamen za bralca. Bralec se lahko preizkusi v vlogi, ki je nima in je celo noče imeti. Povabljen je na kriva pota. Bolj kot karkoli drugega, Padec govori o večplastnosti ljudi. Posebej še mladih. Lucasovemu padcu bi lahko sledil vzpon: lahko bi pomagal iskalcem azila. Osebo spremljamo med padcem, toda za mladega je veliko možnosti, da spet najde pravo pot. Če odrasel človek vrže molotovko na begunski center, je bolj zgubljen od mladega, ki stori isto. Distanca, ki sem jo ustvarila, ko sem umestila raje Caitlin kot ljubljenega v goreč avto, pomaga bralcu na enak način, kot pomaga meni. Roman postane plašč, ki si ga nadene in nekaj časa nosi. Izkusil je situacijo, ne da bi bil sam ogrožen. Kar knjiga pravi, bo zbledelo, ne glede, ali zagovarja spravo ali ne. Pomembno je, da je roman osvetlil, da je odločanje težavno, ne glede na izbiro, ki jo imajo junaki, in osvetli razumevanje, da ima vsak argument, celo politično, moralno sporni, svojo težo. Bolj pomembno kot vprašanje, kdo je kriv, je pomemben problem podedovane krivde proti posameznikovi krivdi, in zavedanje različnih vrst krivde, tudi v drugih življenjih in drugih situacijah. Všeč mi je ideja, da roman spominja na mišnico. Zvabljeni ste vanjo z dobro spletko in jezikom, ki priklicuje jasne podobe, nato odkrijete, da čeprav želite ven, ni nobene poti nazaj. Hočete verjeti: »Nisem tak, ne morem se primerjati s to osebo,« toda knjiga vas je že pograbila in se vas drži kot druga koža.

Prevedla Mateja Črv Sužnik